1
2
3
|
Odlomek V očetovi pravljični deželi avtobiografske trilogije romanov Prišleki Lojzeta Kovačiča iz izrazito prvosebnega stališča predstavi psihološko breme selitve Kovačičev iz rodnega švicarskega Basla v jugoslovansko Ljubljano in Cegelnico. Pripovedni cikel, objavljen v letih 1984 in 1985, z doslednim upoštevanjem vrstnega reda duševnega razvoja poudari tok zavesti Lojzeta. Pisatelj namesto poudarjanja čustev in stanj nastopajočih tretjih oseb pozornost preusmeri na avtorjeve lastne izkušnje in natančno popiše stvarnost dogodka, obenem pa med vrsticami opomni na revščino, trpljenje in nesprejetost družine tujcev na robu družbene lestvice.
Motivika odlomka skozi oči otroka prikaže nek ljubljanski hotel s pogledom na ljubljanski grad, simbolizira pa začasnost in variabilnost. Vsled takrat manjšega besednega zaklada Bubija pisatelj mnoge vsakdanje izraze zamenja s preprostejšimi pojasnjevalnimi ustreznicami, besednimi zvezami in podredji. Ker človeški in predvsem otroški spomin pogosto deluje zelo točkasto, so v odlomku vseskozi uporabljena tripičja, ki predstavljajo zamolke, ko se spomin rahlo spotakne in nato s tokom misli spet nadaljuje, kljub temu pa se nazornost spomina kaže v zelo slikovitem in podrobnem opisu stvarnosti, vse od premega govora, preko potankih naštevanj, pa do čustvene introspekcije.
Slogovna zgradba modernističnega romana je torej precejšnji unikum v literaturi, po vsebinski strani pa besedilo zaradi svoje subjektivnosti izpušča objektivno resničnost, morebiti se ji s prezirom celo namerno izogiba. Tudi iz naslova odlomka je razvidno, da gre za pravljično deželo in idealizirano otroško predstavo gradu. Lojzetove jutranje izsledke po pogledu skozi okno lahko interpretiramo kot klasično depikcijo psihoanalitičnega procesa shajanja s problemi: zanikanje, jeza, barantanje, žalost in sprijaznjenost.
|
